V Logarsko gremo - malo drugače

Za izlet v naravo je potrebno lepo vreme, zato takoj izkoristim sončen dan za planiranje izletov. Tokrat nas je pot zanesla v Logarsko dolino. Takoj ko smo prispele v Luče, smo se takoj ob cesti ustavile na kavici. Uauuu kako lepa alpska vasica. Skoraj vsaka hiša obdana z rožami na okenskih policah. Skozi to vasico se pelje zelo veliko turistov, sploh motoristov, saj Avstrija ni daleč.

Ko smo se peljale malo naprej po soteski, sem naenkrat opazila veliko skalo z zastavo na vrhu. Ker je pred njo manjši parking, sem takoj zavila s ceste, da se pozanimam, kaj ta skala sploh predstavlja. Skala se imenuje Igla (visoka cca 40 m). O njej govori tudi legenda (tam naj bi živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo pa na Vratih in, ko je nekega dne šivala srajco, se ji je igla zlomila in v jezi jo je vrgla v dolino, kjer stoji še danes). V bližini Igle je tudi presihajoči studenec.

Čez cesto je lokalček, kjer se lahko spočijete ali se osvežite s kakšno pijačo. Nam to ni bilo pomembno, saj smo videle nekaj bolj zanimivega. Most čez Savinjo. Bil je malo »scary«, saj je majčkeno visel na levo. Itak nismo vedele kam se gre naprej od mostu, zato smo naredile samo par fotk in se odpravile nazaj.

Pot smo tako nadaljevale do Logarske doline. Ker smo šle na izlet »na blef«, pojma nisem imela, kako deleč je do slapa Rinke. Gledala sem pač table ob cesti in se zanašala na svoj nos. Ko smo zavile za Logarsko dolino, nas je ob cesti takoj čakala »cestninska postaja«. Sem slišala, ja, za plačilo, ampak tega nisem pričakovala takoj ob izvozu za Logarsko. Takoj, ko sem zagledala večje parkirišče (Penzion Na razpotju), sem parkirala. Nato smo se do slapa odpravile peš. Tabla je kazala 4 km. A te štiri kilometre ob reki se kar vleče. Vseeno mi ni bilo žal za to odločitev. Pot je urejena, vmes pa vidiš tudi kar nekaj zanimivosti (učna pot - rastlinje, spomenik, leseno hiško s klopmi, suha struga.) Pot je večinoma po senci. Vmes se najde tudi kakšna klopca ali velik kamen, kjer si lahko spočijete.

Ko smo prišle do parkirišča pred slapom, smo mislile da smo že skoraj tam. A do konca (slap) je če cca 10 minut. Vendar hitro mine, saj na tej poti srečaš zelo veliko ljudi. Sam pogled na slap niti ni bil toliko interesanten, kot pogled na leseno hišo v skalah (Orlovo gnezdo). Ker nam je ostalo še nekaj energije, sva se s starejšo hčerjo podali na zgornji del slapu (priporočam, vendar le pohodniško podkovanimi otroci - razgled izvrsten!).

Ko smo se vračale nazaj do avtomobila, smo izbrale drugo pot – asfaltirano. Pot je le delno asfaltirana, saj se vmes podate zopet med gozdove. Tam smo naletele na avtomobilske gume, zložene v vrsto - poligon. Itak smo morale preveriti, kako urne smo ツ

Malo naprej pa je ponovno učna pot z zelo urejenim lesenem podestom. Ko smo prišle do avtomobila, se nam še nikakor ni mudilo domov. Odložile smo ruzake in šle še na kavico v penzion. Poleg penziona je manjši ribnik, kjer sta si hčeri odhiteli pogledat ribice. A to še ni bilo vse…Malo naprej proti gozdu so bila nekakšna vrata… Ker smo ženske in nas vse zanima, smo šle pač pogledat. Bila so vrata v Pravljični gozd. Sploh nisem vedela, da to tam obstaja. Ker tam ni bilo nobenega, smo pač vstopile in si ga ogledale. Kakšno navdušenje je bilo to. Hiške iz pravljice, nastopajoči, okolica…vse to seveda iz lesa. Komaj sem jih dohitela, da sem kakšno fotografijo naredila, tako je bilo zanimanje. Potem, ko smo si vse pogledale, smo nekaj časa še preživele pri penzionu. Šele takrat sem opazila, da je ta gozd plačljiv. Ampak v tistem času se je na njihovem vrtu dogajala poroka, zato verjetno ni bilo nikogar pri vhodu.

Kar je bilo v planu smo videle, sedaj pa nazaj proti domu. Ampak zakaj bi šle po isti poti naravnost domov, sem si rekla. Pojdimo domov čez Avstrijo. Uauuu spet nekaj zanimivega za otroke!

Med potjo proti Avstriji, cca en kilometer od razcepa Solčava - Logarska dolina, se nahaja bivališče zmaja Lintverja (legenda pravi, da je zmaj Lintver z repom prebil pregrado in je jezero pred približno 1200 leti odteklo ter silna povodenj zalila dolino – nastanek Matkovega kota).

Do njegovega domovanja vodijo lesene stopnice (181). Za hojo navzdol so kar malo čudne, tako da previdnost ni odveč. V jami je tudi miza, kjer lahko pomalicate ali pa »vržete« ene karte ツ

Pot smo nadaljevale čez Pavličevo sedlo do Jezerskega. Uf kako lepo urejeni gozdovi v Avstriji.

Nismo mogle mimo Jezerskega in Planšarskega jezera.

No, kopale se nismo, ampak noge smo pa le namočile. Tam smo si privoščile tudi kosilo. Mmmmmm, je bilo okusno. Sploh štruklji, ki jih obožujem!

Spet je za nami prekrasen dan. "Ženski dan", ki je super uspel. Otroka zadovoljna in spet polna novega znanja in izkušenj. Izlet je primeren za ljudi vseh starosti, družine pa tudi pare.

Vstopnine in priporočila:

  • vstop v Logarsko dolino: 7 EUR
  • Pravljični gozd: 2 x 3.5 EUR, 2 x 4.5 EUR (za otroke do 2. leta brezplačno - tudi nam je tokrat to uspelo)
  • Okusno kosilo v gostišču pri Planšarskem jezeru na Jezerskem: cca 35€
  • Best selfie spot: na vrhu slapa Rinka
  • če imate manjše otroke, parkirajte bliže slapu, da se izognete (pre)dolgi hoji do slapa

Bi šli na izlet, pa nimate ideje? Prijavite se na enovice!