V Paklenico s prijateljico

Zemljevid potiZemljevid poti Ko sem v petek sedla v avto, nisem prav dosti vedela o Paklenici. Vedela sem, da je to narodni park, ki naj bi bil raj za plezalce, zaradi česar sem bila malo v dvomih, kaj hudiča bom tam počela jaz.

Ko sva v petek popoldan s kolegico prišli v Seline (Starigrad), kjer sva bili nastanjeni, me je najprej prepričal mir. Res je, da ni ravno sezona, ampak četudi bi bila, ta mir verjetno ne bi bil prav nič manjši. Apartmajska hiša je namreč ravno toliko oddaljena od ceste, da preslišiš promet in od morja oddaljena le približno 10 metrov.

Za trenutek me je prešinilo, da bi ta vikend najraje preležala na plaži s knjigo v roki. Po prijetnem klepetu z lastnico in okusni večerji, sva s prijateljico odšli v mesto. Mesto Starigrad je zelo majhno. Kljub temu, da še ni bila zelo pozna ura, je bil glavni trg skoraj prazen. Zvečer tukaj ne vidiš nekega dogajanja. V sezoni so ob morju postavljene stojnice ter iz okoliških lokalov je slišati živo glasbo. Ampak, če si željan zabave, jo boš moral poiskati drugje. Najverjetneje v Zadru, ki je od Starigrada oddaljen približno 40 km. Prednost nastanitve v tem delu pa vsekakor vidim v zelo sprejemljivih cenah, tako za nastanitev, kot tudi za gostinske storitve.

Lepote med potjoLepote med potjo

V soboto zjutraj sva s kolegico odšli v Nacionalni park Paklenica. Zadali sva si, da se povzpneva na Anića Kuka (712 m), ki je najbolj znamenita stena Velike Paklenice. Midve sva seveda izbrali južno pohodniško pot, medtem ko je severna stena primerna le za najbolj izkušene plezalce.

Ob vhodu v Nacionalni park, je potrebno plačati vstopnino, ki na osebo znaša 40 kun. Z avtom 50. V kolikor je v nacionalnem parku velika gneča, je potrebno avto pustiti že pri vhodu in se do prvih vzpenjalnih in pohodniških poti sprehoditi dobra 2 km. Očitno tudi tukaj velja: kdor prej pride, prej melje. Oz. kdor prej pride, bo manj pešačil. Presenetilo me je, da je bilo parkirišče znotraj parka skoraj popolnoma polno, čeprav je bil navaden vikend v maju. Med glavno sezono je baje tukaj nepopisna gneča. Pod vznožjem gora je manjši gostinski lokal, tako da obiskovalcem ni potrebno s seboj jemati polne nahrbtnike pijače. Tudi nama je prav prišel ☺

Preveri obutevPreveri obutev

Preden se pot začne vzpenjati, te s tablo prijazno opozorijo na to, da je pohodniška obutev zelo priporočljiva. Ker sva s kolegico prebrali, da naj bi bila južna pohodniška pot na Aniće Kuka rangirana kot lažja, sva pot nadaljevali v supergah. Od vznožja vodi naprej zelo veliko poti, ki so vse zelo jasno markirane. Vseeno pa se je pred vzponom zelo dobro pozanimati, kakšna je dejanska težavnost poti, ker sva tudi midve pri povzpenjanju na Aniče Kuka naleteli na oviro. Večina pohodniške poti na Aniće Kuka je sicer speljano okrog vzpetine. Pot lahko brez težav premaguje vsak ljubiteljski pohodnik, le paziti mora, kam stopi, ker je na tleh veliko proda in kamnov, na katerih ti rado spodrsne. Prav tako je na poti na vrh, ob vznožju, potrebno prečkati reko, ki zna biti ob močnih padavinah precej visoka. Zadnji del poti (ocenjujem, da približno 150 m) pa so trde in ostre škraplje, ki jih je dejansko potrebno preplezati. Večina poti sva sicer premagovali brez večjih težav, nato pa sva približno 50 metrov pred vrhom naleteli na precej neprehodno pot, saj se je skala, ki bi jo morali preplezati, na eni strani zelo nagibala proti prepadu. Zato sva svojo pot tukaj zaključili, saj se nama ni zdelo varno nadaljevati. Kljub temu, da nisva prišli do skrajnega vrha, je bil razgled čudovit. Na eni strani se razprostira gorovje Velebita in kanjon Paklenice, na drugi strani pa Jadransko morje.

Na poti proti parkirišču naju je ujela nevihta, ki se je hitro okrepila, zato sva morali z ogledom nacionalnega parka kar hitro zaključiti, ogledali pa bi si lahko še: Titov bunker, Manito Peć ali pa se zapeljali še v Malo Paklenico.

Ker je po najinem prihodu v apartma vztrajalo slabo vreme z dežjem, sva se pozno popoldan odpeljali do Zadra in tam lovili zadnje sončne žarke.

Best selfie spot: Malo pod vrhomBest selfie spot: Malo pod vrhom

V nedeljo naju je zbudilo sončno vreme, zato sva se odločili, da greva malo raziskovati okoliške znamenitosti. Po priporočilu lastnice hiše, sva se z avtom odpravili v kanjon reke Krupe in Zrmanje, približno 45 km od Starigrada. Najprej sva prispeli do slapov Zrmanje, ki je najbolj znana po raftingu, za kar midve žal nisva imeli časa. Sva pa z veseljem ob šumu padajoče vode spili kavo.

Pot sva nadaljevali v kanjon Krupe, kjer sva si želeli ogledati Kudin most, ki je bil zgrajen v začetku 19. stoletja. Ko sva prišli do lokacije, kjer naj bi se predvidoma (označbe so namreč zelo slabe) spustili do vznožja, sva ugotovili, da je pot do tja precej neurejena, obenem pa nisva bili prepričani, če sva sploh na pravi lokaciji, zato sva ta ogled izpustili. Pot sva nadaljevali do samostana Krupa, kjer se začne nacionalni park Južni Velebit. Samostan, kjer je po dogovoru možen tudi ogled, leži čisto na samem, ob robu nacionalnega parka južni Velebit. Okolica samostana je zelo urejena in primerna za piknik ali igro otrok.

Na žalost se je najin oddih v nedeljo zaključil, ampak je vsekakor ostala želja, da se na to lokacijo še vrnem, saj združuje točno tisto, kar človek najbolj potrebuje. Na eni strani mir, da si lahko odpočiješ (predvsem od obveznosti in otrok), na drugi strani pa nešteto možnosti za ogled znamenitosti in rekreacijo, da lažje pozabiš na skrbi in se istočasno dobro premigaš.

Cenovni vidik

  • Dve nočitvi z zajtrkom za obe v apartmajih Mala Sirena: noro dobro cena, le 72€ - res se splača!
  • Vstop v Narodni park Paklenica (odvisno od datuma ogleda): 40 KN na osebo, 10 KN za avto

Bi šli na izlet, pa nimate ideje? Prijavite se na enovice!