Pravljična Lipica

Bilo je lepo sončno jutro, prost dan in prijateljica, ki je nisem videla kar sedem let. Idealna kombinacija za izlet v čudovito Lipico. Še nikoli nisem bila. A ko sem pred leti spoznala skupino ameriških vojakov, ki so živeli in delali v Italiji, so bili enotnega mnenja – da je to eden najlepših koščkov Slovenije, ki jim bo za vedno ostal v spominu.

Zemljevid potiZemljevid poti

Od Ljubljane je Lipica oddaljena dobro uro, vendar pa sva se obe s prijateljico razveselili nekaj gostega prometa na primorski avtocesti, saj je to pomenilo, da bova s kavo v roki v miru poklepetali vsaj v avtu – zadaj so namreč sedeli štirje otroci in najini najmlajši sta komaj dobro dopolnili leto dni. Zato sva slutili, da je to edina mirna kava, ki jo bova tisti dan spili. ☺ Otroci so se zabavali po svoje in srkali vsak svoj napitek, tik pred Lipico pa so že postali nekoliko nestrpni. Pot se je zaključila z vožnjo skozi drevored, kar je spominjalo na pravo grajsko pot iz šestnajstega stoletja. Pričakovali smo pravljico in jo tudi dobili. Dobrodošla Lipicaaa!!!

Na vhodu v park smo se pozanimali o doživetjih, ki jih ponujajo in naš urnik je bil kmalu dodobra natrpan. Seveda bi lahko popolnoma brezplačno uživali v naravi, vendar smo ta prvi obisk izrabili za vse kar ponujajo. S prijazno receptorko sva se že takoj ob prihodu dogovorili za ogled Lipice z vodnikom, polurno vožnjo s kočijo in ježo ponijev za starejša otroka, kar se je kasneje izkazalo za enkratno odločitev, saj so bile kočije in poniji že zelo zasedeni in morda kasneje celo ne bi dobili prostega termina. Celotno dogajanje se je pričelo že čez 15 minut, zato smo po hitro spiti kavi na hotelski terasi, ki je vsebovala veliko gibanja – beri lovljenje otrok – pohiteli v park in se točno opoldne pridružili slovenski vodeni skupini skozi znamenitosti Kobilarne Lipica.

Spoznavanje s konjiSpoznavanje s konji

Najprej so nas vodili v Jubilejni hlev, kjer smo prvič tako od blizu videli Lipicance ter jih celo božali. Njihovi dolgi vratovi so se radovedno sklanjali skozi odprtine, njihove oči pa zvedavo opazovale množico. Za trenutek se mi je zazdelo, da smo na ogledu mi in ne oni. ☺ Eden od njih pa je predrzno poljubil našo malo prijateljico, kar je v hlevu sprožilo naval smeha. Lahko bi ostali in se zabavali naprej, pa nam je skupina že ušla, zato smo pohiteli za njimi, zunaj pa je vodička že pripovedovala zgodbo o tem, kako so Lipicanci v 16. stoletju sploh prišli v Slovenijo in kako so skozi čas gradili in obnavljali Lipico. Počasi smo se sprehajali proti hlevskemu kompleksu na Borjači, medtem, ko je moja najmlajša našla svojo senco, kar jo je izredno zabavalo. Skupini smo zato komaj sledili, vendar pa nam je zastal dih, ko smo opazili plemensko čredo, ki se je na ogromnem prostem območju sprehajala in družila. Videti so bili zadovoljni in lepo je bilo videti konje v tako veliki ogradi, kjer so se lahko svobodno gibali. Vodička je povedala, da se tudi med konji tvorijo prijateljstva. Pa tudi slabši odnosi, ki privedejo do bojev, če so konji skupaj, zato dreserji skrbijo zato, da združujejo prave skupine.

Na poti proti najstarejšemu delu smo skozi ozko odprtino celo lahko pokukali v hlev, kjer se je pred nekaj dnevi skotil žrebiček. Ujela sem le še rep, nato pa sem pohitela za otroci. Sledil je še najstarejši del, nato se je vodička poslovila, mi pa smo se počasi odpravili nazaj proti vhodu v ograjeni del, kjer so otroci dobili vsak svojo palačinko in počakali na kočijo. Če ne bi bilo vsepovsod skirojev in poganjalcev, bi mislila, da sem se znašla v drugem času. Tudi otroci so bili neverjetno mirni in nihče se ni pritoževal ali celo metal po tleh.

Vožnja s kočijo, juhuuVožnja s kočijo, juhuu

Prišla je naša kočija, ki sta jo vlekla Joli in Strano. Na kočiji je sedela prijazna kočijažinja, ki nas je »naložila« na kočijo in odpeljala na 30 minutno vožnjo po zeleni, sončni Lipici. Izvedela sem, da imajo tudi konji lahko slab dan in da še posebej na poletni vročini lahko postanejo tečni. Vozijo približno 2 uri na delovni dan, ne več, kar se mi je tudi zdelo super. Vožnja je bila prijetna in najbolj smo uživali, ko smo jezdili po travnati stezi. Otroci so uživali, ena od princesk je nekje na sredi celo zadremala. Čas se je za hip ustavil in konja sta mirno jezdila, kamor sta bila usmerjena.

Ko smo izstopili, pa so nas že čakali poniji. Kaj boljšega! Najmlajša se je razveselila malih ponijev in zanimivo, kako naravno in normalno se ji je zdelo, da roko popolnoma iztegne in jo ponudi poniju, da jo povoha in poliže. Ob ogradi sta že čakali Lučka in Mia, dve »poni-dami«, ki sta vdano sprejeli otroka na sedli, jaz pa sem se nekaj časa trudila s fotografiranjem, a kmalu vse spustila iz rok, ko so najmlajšo pritegnile rumene konjske fige. Komaj sem jo rešila pred skokom v največji kup.

Jahanje ponijevJahanje ponijev

Prijateljica je ta čas preživela na bližnji klopci s spečim dekletcem v naročju. Vse od izstopa iz avta nisva imeli več časa ena za drugo.

Ponija sta z otrokoma prijezdila nazaj in mi smo se že odpravili na predstavo Zgodba o Lipici. Čudovita zgodba v povezavi s klasično glasbo in lučmi, ki so bele grive Lipicancev naredile še bolj čarobne, je tudi otroke prikovala na sedeže. Sama pa sem si lahko predstavo ogledala le zato, ker je moja najmlajša končno zaprla oči in zaspala. Na koncu je sledil zaslužen aplavz.

Zdaj smo bili že dodobra sestradani, zato smo skoraj tekli do bližnje restavracije in zasedli eno od miz. Hrana je bila odlična, priporočam pa, da si vzamete kar nekaj časa, saj se boste na naročeno kar načakali.

S polnimi trebuščki in prelepo zgodbo iz Lipice so otroci hitro zlezli v avto in kar hitro (nekateri znova) zaprli oči. Midve pa sva si privoščili še eno, zasluženo kavo za pot nazaj domov. Klepetali sva lahko kar dve uri, saj so ljudje izkoristili lep dan in ob vračanju povzročili kolone. Nisva se pritoževali, saj sva zopet imeli čas za naju. Saj veste, mame se moramo znajti, če želimo naš čas dobro izkoristiti.

Lipica je vsekakor ena izmed top družinskih destinacij, ki kulturno dediščino v čudoviti naravi predstavi v vsem razumljivi zgodbi. Če imate radi zelene travnike in drevorede ter čudovito arhitekturo, ki je hkrati povezana še z belo čredo Lipicancev, dobite prav posebno dogodivščino, ki je prav gotovo ne boste nikoli pozabili.

Splošne informacije:

  • Vstopnine v park Lipica NI!
  • ​​​​​​​​​​​​​​Vstopnina v Kobilarno Lipica: 44 EUR
  • Predstava Zgodba o Lipici (ki že vključuje vstopnino v kobilarno): 59,00 EUR
  • Polurna vožnja s kočijo: od 40 EUR (z največjo kočijo)
  • Jahanje ponijev (15 min): 10 EUR
  • aktualni cenik najdete tudi tukaj, cene pozimi so namreč še ugodnejše
  • kaj vse še lahko doživite v Lipici?

Bi šli na izlet, pa nimate ideje? Prijavite se na enovice!