Z družino smo se šli solit :) V sečoveljske soline, s kolesom

Z družino smo se šli solit – na Soline! In to s kolesi iz Strunjana.

Pomlad je krasna za kolesarjenje. Tudi za »nekolesarske« družine. Kar mi zagotovo smo. Ampak nekako se nam je zdelo, da bomo težko ogrooomne soline prehodili, zato smo naložili v avto kar naša (čisto običajna) kolesa in šli, tako, kot turisti v japankah v hribe, v Strunjan. Izberite sončen in ne prevroč dan. Mi smo šli v začetku junija, a je bilo že vroče.

Zemljevid potiZemljevid poti Poznali smo predor nekdanje železniške proge Trst – Poreč (Valeta) in vedeli, da tam »po bližnjici« pridemo direktno v Portorož in nato v Sečovlje. Vedeli smo tudi za Parenzano (ta pot je imenovana tudi Pot zdravja in prijateljstva in predvsem povezuje slovenske, hrvaške in italijanske ribiče), a glede na že omenjeno »nekolesarsko« vzdušje v naši družini, smo je prevozili ravno za vzorec, torej od Strunjana prek Lucije, do Sečovelj.

Vzeti s seboj kolesa, ko se odpravite pogledat soline, je vrhunska ideja. Tudi pot je nezahtevna, ker pa mi ponavadi zgrešimo, smo namesto, da bi šli okrog, zavili pri kampu v Luciji v klanec in ga (seveda ob kolesu in ne na njem) prečkali, da smo prispeli na drugo stran, kjer se nam je odprl veličasten pogled na soline. Spomnim se Forma Vive v Seči, no, tam nekje smo bili.

Ko smo končno (po skupno cca 10 km »panoramske« vožnje, v kateri smo se ustavljali in uživali v razgledih) prispeli na cilj, torej na vhod Krajinskega parka Soline v Sečovljah, smo lahko takoj vstopili v preteklost....v čase, ko so tu živeli še solinarji. Muzej solinarstva, best selfie spot (ki je itak povsod, zelo dobra pa je ploščad zraven muzeja, ki je dvignjena precej visoko in tako ponuja super razgled na cele soline), vse smo si ogledali in si v tamkajšnjem baru privoščili še kavo in vodo ter pivo, saj je resnično vroče. Park je odlično urejen in zelo zanimiv za otroke vseh starosti. Vse smo izvedeli in kar naenkrat je tudi običajna sol postala cenjena dobrina. Še posebej Solnce (solni cvet, ki je precej močnejšega okusa in je pobrana v tankem sloju na površini solnih bazenov), s katerim smo se založili, ko smo odhajali iz trgovine Lepa Vida. Krasni izdelki. Must have. Odlično začini hrano.

Prelepa kolesarska potPrelepa kolesarska pot

Nato smo se po Parenzani odpravili na drug vhod, tisti, ki nas je nato pripeljal na sredo solin (do tja je precej daleč, razdaljo bi bilo kar težko prehoditi, s kolesom je bilo pa top), v prenovljene solinarske hiške, kjer so nekoč dejansko živeli solinarji. Krasno so jih uredili, noro dobro. Resnično podoživljaš preteklost...sodobno in interaktivno doživetje v polni meri. Vse čestitke upravljalcem parka.

Vse skupaj smo se po solinah potepali kar kake štiri ure, zato smo bili že kar lačni. Vsi so nam predlagali gostilno Ribič v Seči, a ker je bila nedelja, je bila tam taka gneča, da nismo bili pripravljeni čakati. Zato smo se odpeljali kar nazaj v Portorož in izbrali prvo, na videz solidno gostilno, saj smo bili tako lačni, da nam je bilo čisto vseeno, samo, da bomo hitro postreženi in bo dobro.

Življenje solinarjevŽivljenje solinarjev

Lahko rečem, da je ta izlet posebno doživetje, izognili smo se gneči »mest« in se umaknili v naravo, ki je čisto blizu mesta. Priporočam. Vzemite si ves dan.

Cenovni vidik

  • Vstopnine: 7 EUR, 5 za študente in dijake ter upokojence, skratka zelo sprejemljivo
  • Kosilo v Portorožu: 50 EUR za vse štiri

In to je to! Veliko užitka, za malo denarja in vrhunske spomine!

Bi šli na izlet, pa nimate ideje? Prijavite se na enovice!